Znane osebnosti iz zgodovine občine Komenda
BOŠTJAN BELCIJAN
Rodil se je v Suhadolah, 6.1.1898., živel in umrl pa je na Gori. Bil je zidarski mojster. Zidal je v glavnem na Gorenjskem, celo lastni hotel (Boštjanov hotel) na Planini (Sv.Križ nad Jesenicami).
V Komendi je vodil zidavo novega prosvetnega doma (odprtega 31. julija 1938), v Mostah je naredil načrt za gasilski dom (blagoslovljen 31.maja 1931) ter po načrtih arhitekta Jožefa Plečnika uredil dovozno pot na cerkveni trg v Komendi in vodil obnovitvena dela v notranjosti cerkve. V Komendi in okolici je postavil več mostov, vodil gradnjo nove ceste iz Križa proti Komendi, načrtoval je tudi zgraditev letnega kopališča na Tunjščici ter vinograd in hotel s parkom za goste.
ANTON BREZNIK
(Križ, 14.6.1737 – Žalec, 27.4.1793), duhovnik, gospodarski pratikar. Po nemških vzorih je napisal prvo pravo gospodarsko pratiko v slovenskem jeziku z naslovom Večna pratika od gospodarstva z navodili o delih na polju in v hiši. Znanih je sedem izdaj, prva leta 1789 v Ljubljani. Te so ne le prinesle najosnovnejšo gospodarsko znanje in kulturo preprostim ljudem po vsej deželi, marveč so tudi prispevale k razmišljanju o potrebi po enotnem slovenskem knjižnem jeziku.
Križani so Antonu Brezniku ob 200. letnici njegove smrti na krajevnem domu, poimenovanem po njem Breznikov dom, 2. maja 1993 postavili spominsko ploščo, izdali fotokopijo Egerjeve izdaje Breznikove pratike iz leta 1789 in mu v letu 1993, imenovanem Breznikovo leto, posvetili vrsto prireditev.
IVAN SELAN
(Savlje pri Ljubljani, 18.11.1902 – Suhadole, 29.9.1981), kmet, kartograf, samouk.
Osnovno šolo je obiskoval najprej na Ježici, kasneje pa v Komendi. Po materini smrti se je preselil na njen dom v Suhadole, kjer je pozneje prevzel kmetijo. Bil je odličnjak. Posebej ga je veselilo risanje.
Prvi zemljevid je izdelal, ko je bil star 16 let. S prijatelji se je želel povzpeti na Grintovec, pred tem pa je narisal skico te gore in planinske poti nanjo.Ta zemljevid je prišel v roke šolskemu upravitelju v Komendi Ivanu Vugi. Selana je prosil, naj za šolske potrebe izdela stenski zemljevid kamniškega okraja. Za izpolnjeno željo je dobil nagrado šolskega odbora. Zemljevid so si ogledali tudi predstavniki oblasti v Kamniku in bili z njim zelo zadovoljni. Tako so naročila za zemljevide pričela deževati. V vojni je z njimi oskrboval tudi partizane.
Med najpomembnejša Selanova dela spadajo turistični zemljevid Slovenije in sosednjih pokrajin v merilu 1:300.000, šolski zemljevid
Socialistične republike Slovenije v merilu 1:500.000, turistične avtokarte Slovenije in gozdni zemljevid Slovenije v merilu 1:150.000.
Ivan Selan je izdelal več kot tristo po vsebini, velikosti, merilih in načinih izdelave različnih zemljevidov, skic in maket. Pri tem je razvil svojski slog pisave, ki mu rečemo kar Selanov slog. Njegovi zemljevidi so čitljivi, barviti in strokovno izpopolnjeni.
PETER PAVEL GLAVAR
(Ljubljana, 2.5.1721 - Lanšprež, 24.1. 1784), duhovnik, dobrotnik, gospodarstvenik, strokovni pisec. Nezakonski sin komendatorja barona Petra Jakoba de Testaferrate in domačinke. Ta je očetovstvo nakazala s tem, da je novorojenčka pustila pred vrati komendske graščine, kjer je stanoval Testaferrata in ga dala krstiti na priimek Glavar (Testaferrata v prevodu pomeni železna glava).
Peter Pavel Glavar je želel postati duhovnik, a mu je pot do duhovništva preprečevalo to, da ni bil zakonski. Vendar je kljub temu dobil papeževo odvezo in pel novo mašo 17. septembra 1744 na Trsatu.
Do leta 1765 je imel Glavar posestvo malteškega reda v zakupu, ko je postal komendator Auersperg, Glavarju pa malteški viteški red ni več hotel podaljšati zakupne pogodbe. Zato se je odločil, da Komendo zapusti in kupi graščino Lanšprež pri Trebnjem. Tja se je preselil sredi leta 1766.
V Komendi je Glavar učil ljudi naprednega gospodarjenja, napreden pa je bil tudi na duhovnem področju. Znanje je črpal izbogate knjižnice, ki jo je uredil v leta 1752 sezidani beneficijski hiši v Komendi.
Že leta 1760 je Glavar v Komendi ustanovil zasebno šolo z internatom, da bi revnim in nadarjenim otrokom, posebej tistim, ki so v sebi čutili duhovni poklic, omogočil nadaljnje šolanje v mestnih šolah.
V Tunjicah, ki so takrat še spadale pod komendsko župnijo, je leta 1762 začel zidati romarsko cerkev sv. Ane v spomin na svojo neznano mater.
Da bi pri ljudeh poglobil in utrdil versko znanje, jim je začel v cerkvi razlagati krščanski nauk. Kasneje je župljane začel obiskovati na domu, jih versko poučevati in izpraševati krščanski nauk. Izprašal je vse župljane. Uspehe in neuspehe izpraševanjea je zapisal v dve knjigi.
Glavar je prvi na Kranjskem uvedel mlatilni stroj. Bil je član Kmetijske družbe za Kranjsko. Na Lanšprežu pa se je posebej posvetil čebelarstvu. Kot čebelarski strokovnjak je zaslovel tudi zunaj tedanje Kranjske. Bil je imenovan za častnega člana čebelarske družbe. V nemškem jeziku je napisal knjigo o reji čebel, ki jo je nato leta 1779 prevedel tudi v slovenščino. Žal se je slovenski izvod izgubil. če bi kmetijska družba to delo izdala, bi bilo to prvo objavljeno strokovno delo v slovenskem jeziku.
PETER JAKOB barob de TESTAFERRATA
(La Valetta na Malti, 10.10.1673 – La Valetta, 24.10. 1763), komendator, graditelj cerkva. Peter Jakob je kot član malteškega viteškega reda leta 1698 dobil v last redovno posestvo – komendo pri sv. Petru. Leta 1704 je postal duhovnik, leta 1715 pa je prišel v Komendo za župnika. Red pa ga je leta 1734 odpoklical.
Po službovanjih v Ravenni in Nursiji je postal papeški upravitelj v Ascoliju. Po upokojitvi leta 1755 se je vrnil v redovno hišo na Malto, kjer je umrl. Pokopali so ga v družinsko grobnico v cerkvi sv. Terezije v Cospicui pri La Valetti.
Baron de Testaferrata je dohodke od komende pri Sv. Petru v veliki meri uporabljal za zidavo in popravilo cerkve in drugih stavb v župniji ter nakup nove cerkvene opreme. Na vseh cerkvah je dal vklesati svoj grb – bika in nad njim tri zvezdice in grb malteškega viteškega reda. V Mostah je dal k podružnični cerkvi sv. Boštjana prizidati kapelo sv. Frančiška Ksaverija.
Besedilo je pripravila
Mateja Grmšek Plevel